V poslovnem svetu se soočamo s številnimi tveganji, ki lahko ogrozijo finančno stanje in stabilnost podjetja nasploh. Kot vemo, so zmanjšanju tveganj med drugim namenjena tudi različna zavarovanja kot element prenosa dela tveganj na zavarovalnico. V praksi se mnogokrat zgodi, da ima podjetje določeno nevarnost v primeru škode zavarovano, nima pa pravilno določenega načina zavarovanja in zavarovalne vsote. Zato v nadaljevanju prispevka pojasnjujemo značilne pasti podzavarovanj v poslovnem okolju in kako se jim lahko izognemo. Kaj je podzavarovanje in kako nastane? Podzavarovanje nastane, ko vrednost predmeta zavarovanja (vrednost zavarovane stvari) presega znesek zavarovalne vsote. Skladno z določili Obligacijskega zakonika (OZ) lahko zavarovalnica v primeru nastanka škode zavarovalnino sorazmerno zmanjša, razen če je drugače dogovorjeno.
Razlogi za podzavarovanje so lahko različni, zato obravnavamo samo najbolj pogoste.
• Uporaba računovodskih vrednosti Zavarovanec za določanje zavarovalne vrednosti uporabi računovodske podatke osnovnih sredstev iz bilance stanja. Ker amortizacija v računovodskem smislu in dejanska amortizacija (obraba) nista enaki, se lahko zgodi, da je določeno osnovno sredstvo v računovodskem smislu že amortizirano (preostanek vrednosti enak nič), dejansko pa še ima uporabno vrednost.
V takih primerih za osnovno sredstvo v primeru nastanka škode ni podanega kritja, saj je bila na zavarovalnico javljena zavarovalna vsota nič in za kritje posledično ni bila obračunana in plačana zavarovalna premija.
V izogib takšnim napakam predlagamo, da se za določanje zavarovalne vsote vedno izhaja iz nabavne vrednosti novega osnovnega sredstva ter se preostanek vrednosti določi na podlagi dejanske obrabe / amortizacije in ne računovodske amortizacije.
• Nerazumevanje dogovorjenega načina zavarovanja Zavarovanec izbere način zavarovanja na novo vrednost, zavarovalnici pa poroča zavarovalno vsoto, ki je enaka dejanski vrednosti predmeta zavarovanja (osnovnega sredstva) in je znižana za obrabo oziroma amortizacijo. V tovrstnih primerih prav tako pride do podzavarovanja, saj zavarovalna vsota ne odraža nove nabavne vrednosti predmeta zavarovanja.
Predlagamo, da se zavarovanec pri pripravi podatkov za zavarovanja poslužuje neodvisnega zunanjega strokovnjaka, ki mu ustrezno pojasni razlike med načini zavarovanja in mu svetuje korake za ustrezne podatke.
• Neupoštevanje inflacije Veliko zavarovancev pri pripravi podatkov ne upošteva inflacije in posledično ne prevrednoti zavarovalnih vsot in enake vrednosti ohranja daljše časovno obdobje. V praksi se lahko podzavarovanje pojavi tudi zaradi inflacije, saj se lahko vrednost nekega predmeta zavarovanja s časom celo dviguje (npr. ekstremna rast stroškov dela in surovin v gradbenem sektorju, strojegradnji in podobno), zavarovalna vsota pa ostane nespremenjena. Odstotek podzavarovanja je v takih primerih enak odstotku rasti vrednosti osnovnega sredstva.
Tudi v takšnih primerih je priporočljiva uporaba neodvisnega zunanjega svetovalca, ki lahko zavarovanca kot svojega naročnika strokovno usmerja in mu svetuje pri pripravi izhodišč za določanje zavarovalne vsote.
• Uporaba tržnih vrednosti (pri določanju vrednosti nepremičnin) Zavarovalna vsota za zavarovanje nepremičnin naj ustreza aktualni gradbeni vrednosti nepremičnine, če je mogoče novi gradbeni vrednosti. Predmet zavarovanja nepremičnine niso vrednost zemljišča, vsa dovoljenja, načrti in podobno. Ker tržna vrednost neke nepremičnine ni enaka gradbeni vrednosti, lahko njena uporaba povzroči nad ali podzavarovanje. Trenutno je trend, da je tržna cena poslovnih nepremičnin pretežno nižja od gradbene vrednosti (podzavarovanje), tržna cena stanovanjskih nepremičnin pa višja od gradbene vrednosti (nadzavarovanje).
Zavarovalno vrednost nepremičnine na novo vrednost predstavljajo stroški za ponovno gradnjo, nabavo, montažo po gradbenih cenah v kraju zavarovanja, kar je potrebno upoštevati pri izračunih postavljanju ustreznih zavarovalnih vsot.
• Neupoštevanje sezonskih nihanj zalog Podjetja pri določanju zavarovalne vsote za vrednost zalog pogosto ne upoštevajo sezonskih nihanj vrednosti zalog v kraju zavarovanja ali nepravilno postavijo maksimalno flotanto pri flotantnem načinu zavarovanja zalog.
V izogib podzavarovanjem predlagamo, da se pri dogovarjanju zavarovalne vsote za zavarovanje zalog v večini primerov dogovori t.i. flotantni način zavarovanja, saj imajo redka podjetja stanje zalog enako skozi celo leto. Prav tako je priporočljivo, da redno spremljajo t.i. špice (najvišje vrednosti zalog) in ustrezno prilagodijo maksimalno vrednost zalog, ki so predmet zavarovanja.
• Nižanje stroškov zavarovanja Podjetja si s (pre)nizko postavljenimi zavarovalnimi vsotami v nekaterih primerih načrtno nižajo strošek zavarovanja. Nižja zavarovalna vsota namreč (ob enakih premijskih stavkih oziroma premijski stopnji) pomeni nižjo zavarovalno premijo. Nemalokrat pa se ne zavedajo, da ima zavarovalnica v primeru delnih škod pravico do povračila stroškov popravila v razmerju med zavarovalno vsoto in (pravilno) zavarovalno vrednostjo ter tako ustrezno zmanjša izplačilo zavarovalnine. V primeru popolnih škod (popolno uničenje predmeta zavarovanja) pa prenizko postavljena zavarovalna vsota ne zadošča za nadomestitveno gradnjo nepremičnine, nakup nadomestnega predmeta zavarovanja in podobno.
Osnovni namen zavarovanja je prenos zavarovaljivih tveganj na zavarovalnico s poudarkom na tveganjih, ki lahko resneje ogrozijo poslovanje podjetja. Nižanje stroška zavarovanja s pomočjo nižanja zavarovalnih vsot negira osnovno poslanstvo sklenitve zavarovanja, saj bo razkorak med nastalo škodo in zavarovalnino največji ravno v primeru velikih škod ali celo totalnih škod. Praktični primeri podzavarovanj v poslovnem okolju Za lažjo predstavo opisujemo tri praktične primere podzavarovanja.
Kaj moramo upoštevati pri podzavarovanjih? Iz zgornjih primerov je razvidno, da lahko nepravilno (prenizko) postavljene zavarovalne vsote in posledično podzavarovanje predstavljajo pomembno tveganje za poslovanje podjetij, saj bodo tudi v primeru pravilno postavljenega obsega zavarovalnih kritij, podjetja še vedno utrpela finančne posledice škode. V idealnih razmerah je zavarovalna vsota enaka zavarovalni vrednosti. Če je zavarovalna vsota prenizka lahko zavarovanec utrpi nepredvidene stroške ob nastanku (večje) škode, v kolikor je previsoka, pa plačuje previsoko premijo zavarovanja, ki ima zanj tudi finančni vpliv. Zavarovalne vsote v zavarovalništvu vedno določa zavarovalec (zavarovanec) oziroma lastnik nekega osnovnega sredstva, ki pa se lahko s pomočjo zavarovalnega posrednika kot neodvisnega strokovnjaka na področju zavarovalništva, izogne določenim pastem, ki smo jih opisali v tem prispevku. S sistematičnim pristopom k cenitvi vrednosti premoženja, sodelovanjem s strokovnjaki na področju zavarovalništva ter rednim pregledovanjem in prilagajanjem zavarovalnih pogodb, se večini pasti namreč lahko izognemo, še preden nastane škoda. Pripravil: Miha Javornik, ZZPS