Zavarovanje je bilo od nekdaj sinonim za finančno zaščito pred tveganji, s katerimi se vsakodnevno srečujemo v zasebnem in poslovnem okolju. Vendar se v današnjem času to drastično spreminja.

Samo v zadnjih nekaj letih je svet doživel pandemijo (kot manifestacijo globalnega tveganja, ki je hkrati prizadelo veliko ljudi in podjetij po vsem svetu), nasilne politične nemire, resne motnje v dobavnih verigah, globalne konflikte, visoko inflacijo in več zgodovinsko ekstremnih vremenskih pojavov. Še pred dvajsetimi leti se je večina takšnih dogodkov zdela malo verjetna, skoraj nepredstavljiva, posebej, da bi se zgodili hkrati ali v kratkem obdobju.

Stabilnost, na katero so se zavarovalnice dolgo zanašale pri predvidljivem oblikovanju cen za prevzem tveganj in dosledni rasti, zato izginja. To razkriva težko in pomembno resnico za zavarovalniško industrijo in družbo. Čeprav je zavarovanje še vedno pomembno za širok spekter tveganj, nekatera povzročajo prevelike finančne izgube, da bi jih zavarovalnice lahko pokrivale same.

Pojavljajo se namreč nevarnosti, ki so že – ali se lahko izkažejo – prezahtevne glede na možne nastale škode in njihovo nepredvidljivost, med katerimi izstopajo zlasti podnebna in kibernetska tveganja. Zato zavarovanja na teh področjih niso več samoumevna, temveč zavarovalnice pri njihovi dostopnosti in razpoložljivosti pričakujejo tudi pomoč vlad in vladnih organizacij.

Pomemben preizkus za zavarovalniško industrijo in kriterij za preverjanje sposobnosti sprejemanja finančnih izgub, je nov svetovni zemljevid ključnih globalnih tveganj. Kajti zavarovalnice se vse bolj zavedajo izzivov pri njihovem tradicionalnem pristopu za prenos tveganj ter vse večjega razkoraka med pričakovanji različnih deležnikov in zavarovanimi zmožnostmi.

Kakšna je torej prihodnost zavarovalništva z vse bolj razširjenimi in pogostimi ter globalno povezanimi in težko predvidljivimi tveganji? Kako naj se zavarovalniška industrija prilagodi na vse večjo razširjenost nematerialnih tveganj, kot so na primer povezana z vzponom digitalnega gospodarstva? Kako se odzvati na zahteve po trajnostnem razvoju? Kakšno je sploh še poslanstvo zavarovalništva?

Takšna in podobna vprašanja so izzivi, na katere se odgovori še iščejo, čeprav se že nakazujejo novi trendi. Vse več podjetij in organizacij zanimajo zavarovanja in storitve, ki presegajo tradicionalni prenos tveganj, temveč potrebujejo kakovostne usmeritve za preprečevanje in zmanjševanje tveganj.

Sodobne zavarovalnice se spremembam prilagajajo s ponudbo in storitvami, ki presegajo njihovo običajno vlogo in jih lahko razdelimo v tri glavne skupine.

• Zagotavljanje storitev za zmanjševanje tveganj, kot so ocene, napovedovanje, preprečevanje in blažitve tveganj, vključno z izobraževanji.
• Zagotavljanje namenskih produktov in naložb, ki spodbujajo trajnostni razvoj.
• Vključevanje v javno-zasebna partnerstva za odpravljanje največjih tveganj.

Zavarovalniški industriji lahko občutno pomagajo tudi napredne tehnologije, kot je umetna inteligenca. Eden od najdragocenejših virov v vsaki organizaciji so podatki in enako velja v zavarovalništvu. Načini, kako zavarovalnice prepoznavajo, opredeljujejo, umeščajo in upravljajo tveganja, je odvisen od količine in kakovosti podatkov, ki jih pridobijo v življenjskem ciklu zavarovalnih polic. Zato bodo zavarovalnice potrebovale dobro strukturirano in uporabno strategijo v zvezi z notranjimi in zunanjimi podatki, ki jih bo umetna inteligenca pretvorila v uporabne informacije za sprejemanje poslovnih odločitev.

Prav tako pomemben dejavnik v zavarovalni industriji prihodnosti so talenti s pravo miselnostjo in spretnostmi. Naslednja generacija uspešnih zavarovalničarjev bo morala imeti edinstveno kombinacijo tehnološke spretnosti, ustvarjalnosti in pripravljenosti na procese, ki ne bodo statični, temveč mešanica polavtomatskih in strojno podprtih nalog, ki se nenehno razvijajo.

In kakšna bo v novi dobi vloga zavarovalnih posrednikov?

Podobno kot za zavarovalnice velja tudi za zavarovalne posrednike, ki se bomo morali prilagoditi novim razmeram.

Sodobni zavarovalni posrednik bo namesto klasičnega posredništva vse bolj prevzemal svetovalno vlogo, za kar bo potreboval širše strokovno znanje in izkušnje.

Večji poudarek bo posvečal kakovosti zavarovalne vsebine in storitve, namesto ukvarjanja predvsem s cenami zavarovalnih produktov.

Zaradi omejitev lokalnega zavarovalnega trga in razpoložljivosti zavarovanj nasploh bo moral več časa in energije vložiti v iskanje dodatnih ali alternativnih rešitev, s katerimi bo svojim strankam pomagal zmanjšati različna poslovna tveganja.

Pri tem bo pomembno izobraževanje in ozaveščanje strank, ki bodo morale prav tako razumeti spremembe na zavarovalniškem področju in sodelovati pri iskanju najboljših možnosti, vključno z alternativnimi rešitvami ter vlaganji v zmanjševanje in preprečevanje škod.

Za hitro odzivnost in prilagodljivost razmeram pa bo potrebno tudi več sodelovanja med zavarovalnimi posredniki, predvsem pri iskanju rešitev in izmenjave dobrih praks, saj je za vse najslabše in najdražje, če se učimo zgolj na lastnih izkušnjah in napakah.


Avtor:
Bojan Grabec,
predsednik ZZPS