Na pobudo izvršilnega odbora Sekcije avtošol Slovenije, je strokovna služba GZS-PTZ pripravila pojasnilo glede obveznosti, ki jih imajo avtošole na podlagi Zakona o soritvah na notranjem trgu. Enake obveznosti imajo do svojih strank vsi ponudniki storitev na slovenskem trgu, ne glede na to, katero storitveno dejavnost opravljajo.

Zakon o storitvah na notranjem trgu (Ur.l. RS, št. 21/2010), ki je začel veljati 30.3.2010 v 19. členu določa katere informacije mora ponudnik storitev zagotoviti svojim strankam/prejemnikom storitev:

»19. člen

(informacije o ponudnikih in njihovih storitvah)

(1) Ponudniki storitev morajo prejemniku storitev zagotoviti najmanj naslednje informacije in podatke:

• ime ponudnika storitev, njegov pravni status in obliko, sedež in podatke, potrebne za hitro vzpostavitev stika in neposredno komuniciranje, po potrebi po elektronski poti;
• če je ponudnik storitev vpisan v sodnem registru ali kakšnem drugem registru, ime tega registra in registrsko številko ponudnika storitev ali enakovredno sredstvo identifikacije v tem registru;
• če je za opravljanje storitev potrebno dovoljenje, podatke o ustreznem pristojnem organu, ki je dovoljenje izdal;
• če je ponudnik storitev identificiran za namene davka na dodano vrednost, identifikacijsko številko za davek na dodano vrednost iz 79. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, 33/09 in 85/09);
• za regulirane poklice ime in naslov poklicnega združenja ali organizacije, pri kateri je ponudnik storitev prijavljen, strokovni naziv in državo članico, v kateri je bilo ime podeljeno;
• splošne pogoje poslovanja in pogodbene pogoje, če jih ponudnik storitev uporablja, vključno s pogodbenimi pogoji ali določbami kolizijskega prava, ki določijo, katero pravo se uporablja za obveznosti iz pogodbenega razmerja, vključno z določili pogodb glede pristojnih sodišč ali razsodišč;
• obstoj morebitnega jamstva, kakor so garancije za opravljeno storitev, ki niso predpisane z zakonom ali drugim predpisom;
• ceno storitve, ki jo za določeno vrsto storitve predhodno določi ponudnik storitev;
• glavne značilnosti storitve, ki jo ponuja;
• zavarovanje ali jamstvo iz 20. člena tega zakona in zlasti podatke, potrebne za navezavo stikov z zavarovalnico ali porokom, ter podatke o območju ozemeljske veljavnosti zavarovanja ali jamstva.

(2) Informacije iz prejšnjega odstavka, ki jih mora ponudnik storitev zagotoviti prejemniku storitev morajo biti:

• za prejemnika storitev lahko dostopne na kraju opravljanja storitev ali podpisa pogodbe, ali
• za prejemnika storitev lahko dostopne v elektronski obliki na naslovu, ki ga posreduje ponudnik storitev, ali
• vključene v celotno informativno gradivo, ki ga ponudnik zagotovi prejemniku storitev in ki podrobno predstavlja njegove storitve.

(3) Ponudniki storitev morajo na zahtevo prejemnika storitev predložiti naslednje dodatne informacije:

• če ponudnik storitev cene za določeno vrsto storitve ni predhodno določil, ceno storitve, ali če natančne cene ni mogoče navesti, način izračuna cene, tako da jo lahko prejemnik storitev preveri ali dovolj natančno oceni;
• pri reguliranih poklicih navedbo predpisov, ki urejajo poklic ponudnika storitve v državi članici ustanovitve, in način dostopa do njih;
• informacije o njihovih drugih hkratnih dejavnostih (več disciplinarne dejavnosti) in udeležbah v gospodarskih družbah, neposredno vezanih na posamezno storitev, ter o ukrepih, sprejetih za preprečevanje nasprotja interesov;
• ime poklicnega združenja ali organizacije, katerega član je ponudnik storitev;
• kodeks ravnanja, h kateremu se je ponudnik storitev prostovoljno zavezal, naslov ter naslov spletne strani, na katerih je kodeks dosegljiv, ter jezikovne različice, v katerih je kodeks na voljo;
• če kodeks ravnanja iz prejšnje alineje ali poklicno združenje ali organizacija iz četrte alineje tega odstavka določajo postopek izvensodnega reševanja sporov, informacije o pogojih uporabe izvensodnega reševanja sporov.

(4) Informacije, ki jih mora ponudnik storitev zagotoviti v skladu s tem členom, morajo biti dostopne in zagotovljene jasno, nedvoumno in pravočasno pred ali ob podpisu pogodbe, ali če pogodba ni v pisni obliki, pred začetkom opravljanja storitve.

(5) Če je prejemnik storitev potrošnik, se za informacije, ki jih mora zagotoviti ponudnik storitev, uporabljajo pravila predpisov, ki urejajo varstvo potrošnikov, in pravila, ki jih določa ta člen.«

V številnih primerih prejemniki storitev, zlasti potrošniki, nimajo osnovnih informacij o ponudnikih in njihovih storitvah. Citirani člen daje možnost prejemnikom storitev, da take informacije pridobijo.

Določba razlikuje med nekaterimi nepogrešljivimi informacijami, ki morajo biti prejemnikom na voljo v vsakem primeru in drugimi informacijami, ki jih je treba zagotoviti samo na zahtevo prejemnika. Informacije navedene v prvem odstavku mora ponudnik storitev nuditi stranki brez njene predhodne zahteve. Informacije, ki jih je treba posredovati, vsebujejo nekatere osnovne informacije glede identitete ponudnika (kot so ime, pravni status in oblika), podatke, potrebne za navezavo stikov, pa tudi podrobnosti o registraciji in identifikacijsko številko za DDV, če je to potrebno. Glede na to, da je dejavnost avto šol regulirana in je zanjo pred pričetkom opravljanja potrebno pridobiti dovoljenje, je treba navesti podatke o pristojnem organu (MNZ), ki je izdal dovoljenje. Reguliran je tudi poklic učiteljev vožnje in predpisov, zato je potrebno navesti tudi njihov strokovni naziv, državo v kateri je bil naziv podeljen in upravno enoto, ki je dovoljenje izdala.

Druge informacije, ki jih je treba posredovati, se nanašajo na glavne značilnosti in pogoje storitve. To vključuje (morebitne) splošne pogoje, obstoj pogodbenih klavzul glede prava, ki se uporablja za pogodbo, obstoj prostovoljnega poprodajnega jamstva, ceno storitve in informacije glede zavarovanj (v primeru, da imate sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti, ki ustreza vrsti in stopnji tveganja ali jamstev).

Informacije morajo biti jasne in nedvoumne ter morajo biti zagotovljene pred opravljanjem storitve.

Ponudniki storitev se sami odločijo, s katerimi sredstvi ali pomočjo želijo zagotoviti informacije. Sami izberejo najprimernejša in najučinkovitejša komunikacijska sredstva, pri čemer gradijo na informacijah, ki jih že zagotavljajo in sredstvih informiranja, ki jih že uporabljajo. Številni ponudniki morebitnim strankam zagotavljajo informacije na svojih spletnih straneh, medtem ko se lahko drugi odločijo za zagotavljanje informacij s prikazom na mestu opravljanja storitve ali z vključitvijo informacij v dokumente ali letake.

V tretjem odstavku so navedene informacije, ki jih morate kot ponudnik storitev zagotoviti v primeru, da te informacije zahtevajo vaše stranke. Glede na to, da je cena moto ure znana vnaprej, so dolžne avto šole to informacijo zagotoviti v sklopu obveznih informacij. Druge informacije, ki jih prejemnik lahko zahteva, se nanašajo na multidisciplinarne dejavnosti in partnerstva ponudnika ter ukrepe, sprejete za preprečitev navzkrižja interesov, pa tudi informacije glede pomembnih kodeksov ravnanja ali razpoložljivih sistemov izvensodnega reševanja sporov.

Zakon o storitvah na notranjem trgu v nadaljevanju 21. člen določa obveznosti v zvezi z načinom reševanja pritožb strank in sicer:

»21. člen

(reševanje pritožb)

(1) Pritožbe prejemnikov storitev zaradi nepravilno opravljene storitve se pošiljajo na naslove ponudnikov storitev, ki jih morajo ponudniki storitev zagotoviti prejemnikom storitev v skladu z 19. členom tega zakona.

(2) Ponudnik storitev mora najpozneje v osmih dneh po prejemu pritožbe pisno odgovoriti na pritožbo iz prejšnjega odstavka. Če pritožbi ne ugodi, mora zavrnitev pritožbe utemeljiti in si prizadevati za izvensodno rešitev spora.

(3) Če je prejemnik storitev potrošnik, se za reševanje pritožb potrošnikov zaradi nepravilno opravljene storitve uporabljajo pravila predpisov, ki urejajo varstvo potrošnikov.«

V primeru, če se prejemnik storitve pritoži, ker ocenjuje, da storitev učenja vožnje s strani učitelja vožnje ni bila ustrezna, je avtošola dolžna prejemniku storitve v najkrajšem možnem času, vendar najkasneje v osmih dneh, pisno odgovoriti na pritožbo. Narediti mora vse kar je v njeni moči, da bi našli zadovoljivo rešitev in obvestiti prejemnika njihove storitve o vseh možnostih uporabe izvensodnih sredstev za reševanje sporov.